Arboristika – veda, ki drevesa obravnava individualno
Kadar govorimo o gozdarstvu, imamo v mislih večje gozdne površine, katerih del sestoja so posamezna drevesa, ki pa jih v tem kontekstu nikoli ne obravnavamo posamično Za razliko od tega, arboristika oziroma drevesna kirurgija pozornost posveča drevesom in grmovnicam na individualni ravni.
Arboristika je nujna, a pogosto zanemarjena
Vsak poseg v drevo zahteva strokovno obravnavo, še posebno pomembna je ocena vitalnosti drevesa, saj posamezni drevnini le na ta način lahko zagotovimo zdravo rast tudi v bodoče. Ob tem prav tako ugotovimo, kolikšna je stopnja varnosti, ki jo okolici zagotavlja posamično drevo in na podlagi zaključka določimo, ali to potrebuje vzdrževalno ali pomladitveno rez ali pa je morda potrebno celo podiranje drevesa. Če se slednjemu ne moremo izogniti, za kar se vzrok običajno skriva v visoki starosti ali pa zanemarljivi skrbi v preteklosti, je nujno strokovno podiranje dreves, pri čemer nam je v veliko pomoč arboristika, ki pa se je žal poslužujemo vse preredko.
Ker arborist pozna vlogo dreves v urbanem okolju in je tudi sicer seznanjen z raznolikimi tehnikami obrezovanja ter potrebami posameznih vrst dreves, lahko s svojim znanjem in izkušnjami, uporabljenimi pri različnih posegih, zagotovi zdrave ter stabilne drevnine. Arboristika se dotika sajenja in vzdrževanja, temelji pa na poznavanju drevesne biologije. Ena najpomembnejših postavk znotraj te vede o gojenju dreves je arboristična ocena drevesa, ki vključuje:
- svetovanje glede sajenja primernih dreves in grmovnic z ozirom na zahteve okolja,
- obrezovanje in obžagovanje dreves,
- oceno vitalnosti drevesa in izdelavo strokovnega mnenja o splošnem zdravstvenem stanju drevesa, vključujoč stopnjo njegove varnosti za bližnjo okolico,
- priporočeno zaščitno ukrepanje, ki prepreči poškodbe dreves na gradbiščih,
- reševanje težav z boleznimi in škodljivci,
- podiranje dreves s privezovanjem in z dvigalom ter
- izdelavo popisa, inventure in katastra dreves.
Arboristika si je torej za osnovni cilj zadala zagotoviti zdrava, varna in lepa drevesa v urbanem okolju, kar je v veliki meri mogoče doseči že samo s pravilno izbiro drevesnih vrst v prostoru, ki je do narave pogosto kruto. V mestih namreč krožijo onesnaženi delci, ki nedvomno močno vplivajo na rast in zdravje dreves. Zanemarljiva ni niti pravilna in pravočasna ter nasploh časovno ustrezna nega, ki ohranja vitalnost posameznega drevesa na najvišji ravni in obenem preprečuje ter zatira razvoj bolezni in zajedanje škodljivcev.
Vzemimo za primer pogost pokazatelj nestrokovnega posega v drevo. Ta se kaže skozi obglavljanje drevesne krošnje. V teh primerih poseg izvaja oseba, ki ji arboristika gotovo ni znana, kajti čeprav se morda zdi, da je rešitev ustrezna, saj na ta način zmanjšamo drevesno krošnjo in odstranimo bolne, posušene ali odlomljene veje, poseg večinoma privede do posušitve dela drevesa ali pa se to posuši kar v celoti. V primeru da drevo obglavljanje celo preživi, (p)ostane nevarno, saj v kasnejših letih lahko prihaja do nenapovedanih lomov težkih vej oziroma v drastičnih situacijah celo do prevrnitve celotnega drevesa. Pri obrezovanju je zato potrebno upoštevati predpisane standarde, najsibo nemške, evropske ali ameriške. Gre za pravila, ki predpisujejo načine obrezovanja, pri tem pa upoštevajo tudi varnostne tehnike.
A včasih vendar ne gre drugače kot da drevo podremo in arboristika se naslanja tudi na čas podiranja. Ni namreč vseeno, kdaj se odločimo za to opravilo, še posebno, če podiramo z namenom, da bi pridobili uporaben les. V splošnem sicer velja, da je les dreves, podrtih v zimskem času, ko sokovi mirujejo, trdnejši in boljši, vendar kljub temu poznamo dve obdobji sečnje:
- zimska traja med 1. oktobrom in 31. marcem ter
- poletna med 1. aprilom in 30. septembrom.
Morda se sprva zdi čas podiranja drevesa nepomemben, vendar se je potrebno zavedati, da les v obdobju zimske sečnje premore najmanj organskih snovi, ki škodljivcem predstavljajo hrano. Ravno zato je listavce priporočljivo podirati izključno v zimskem času, čeprav tudi za iglavce velja, da je njihov les pozimi boljši. Mimo tega razlik med posameznimi drevesnimi vrstami pravzaprav ni.
Ker pa gre za živa bitja, nikakor ni vseeno, ali se nege lotimo laično, brez potrebnega znanja in posvetovanja s strokovnjakom, ali pa pomembnejše odločitve prepustimo arboristu in se z njim pogovorimo o posameznih ukrepih. Bistveno je zaupanje, tako nas samih, najsi bo vase ali v tistega, v čigar roke prepuščamo svoje drevnine, kot samega drevesa, ki je še kako odvisno od naše skrbnosti.
