Skrbno obrezovanje žive meje: cena zdravega izgleda drevnin

Čeprav smo pogosto prepričani, da je urejen vrt pogojen predvsem z rednim striženjem žive meje in odstranitvijo plevela, se pravi razlog pravzaprav skriva povsem drugje, kajti urejanje žive meje se prične že nekaj let pred njeno zasaditvijo, saj ima pravilna vzgoja sadik pri enakomerno razraščeni in zgoščeni meji ključno vlogo.

Pestra izbira

Čeprav se po sadike najpogosteje odpravimo v vrtnarije, jih lahko vzgojimo tudi sami. Gozd, če je ta seveda v naši lasti, je lahko dober vir zanje, vendar je dobro vedeti, da se te – običajno se odločamo za smreko, bukev in gaber; živa meja iz njih je namreč precej trpežna – prijemljejo neenakomerno, zaradi česar je kasneje potrebna pomladitev žive meje.

Načeloma izbiramo čim mlajše drevnine, stare le nekaj let. Te izkopljemo v času, ko so brez listja, torej od pozne jeseni do zgodnje pomladi ali konca zime. Lahko se odločimo tudi za lesnate potaknjence forsitije ali ligustra, a je zanju prav tako značilno, da ju je v večini primerov potrebno potikati znova. Obstaja še tretja pot, ki pa je še dolgotrajnejša in manj sigurna: sejanje neposredno na stalno mesto, pri čemer se seme pogosto zaradi suše ali hladnega vremena posuši ali poškoduje.

V splošnem velja, da je za dobro rastišče, ki v naslednjih letih pogojuje, kako pogosto bo obrezovanje grmovnic, pomembno dobro razvito koreninje, prav tako razvejanost nadzemnih delov. Vrste živih mej so različne, vsem pa je skupna zahteva po kakovostnem koreninskem sistemu, ki ob presaditvi omogoča ohranitev trdnih in velikih koreninskih grud, zaradi katerih je rast hitrejša. Goste korenine sicer vzgojimo z večkratnim krajšanjem in presajanjem sadik že med samo vzgojo, medtem ko nadzemni del negujemo enako kot vse druge drevnine. Od tega odstopajo le nizke meje, saj se te razraščajo že pri tleh.

Vrste živih mej pogojujejo izbiro sadik

Nestrižene vrste mej ne zahtevajo posebnih sadik, saj so te povsem enake kot tiste istovrstnih drevnin, ki jih sadimo bodisi v skupine bodisi kot posamične rastline. A imajo sadike, namenjene striženim mejam, enakomernejšo in bolj zgoščeno razvejanost od dna do vrha. Urejanje žive meje tako vendar ni povsem svobodno, čeprav se zdi, da se o sami obliki lahko odločamo kar sproti.

Čas zasajevanja

Pomladitev žive meje ali njeno zasajevanje izvajamo v času, ki je primerno za istovrstno drevnino, pri čemer je povsem nepomembno, ali sadimo posamično drevo ali več njih.

• Kadar sadimo iz posod, lahko to počnemo pravzaprav kadarkoli, pomembno je le, da tla niso zamrznjena. Vendar upoštevamo, da pred sušnimi obdobji (rastno dobo) in pred hudim mrazom (dobo mirovanja) vendar ni najustreznejše, saj hitro pride do poškodb drevnine, zaradi česar je potrebno dodatno obrezovanje grmovnic, ki pa lahko pusti tudi trajne posledice.
• Vedno zelene drevnine z golimi koreninami sadimo dvakrat letno: pred začetkom spomladanskega brstenja in v času poletne rasti.
• Pozna jesen, ko drevnine niso več olistane, je najprimernejša za listopadne rastline z golimi koreninami, a je še bolje, če sadike jeseni le izkopljemo in jim skrajšamo korenine za tretjino ter jih damo v zakop vse do pomladi, ko jih posadimo na stalno mesto.

Načeloma velja, da rastlinam iz posod korenin ne obrezujemo, striženje žive meje pa izvedemo še pred sajenjem. Drevnine namreč obrežemo le, kolikor je nujno potrebno za njihovo oblikovanje.

Pomladitev žive meje in vzgoja sadik

Koreninski sistem sadik je ob stalnem razraščanju boljši, kar dosežemo tako, da enoletnim do dveletnim sejancem in enoletnim potaknjencem v času mirovanja skrajšamo vse korenine za tretjino dolžine, kar velja za vse vrste živih mej. Po skrajšanju korenin, rastline presadimo, pri čemer naj bodo vrste medsebojno oddaljene približno štiriindvajset centimetrov, rastline pa v razmaku desetih do petnajstih. Naslednje leto izkopljemo vsako drugo sadiko in ji skrajšamo korenine za polovico prirastka v zadnjem letu ter jih posadimo v novo gredico. Razmak med njimi naj bo med dvajset in trideset centimetrov. Seveda tudi tistim, ki jih nismo izkopali, korenine skrajšamo, vendar jih posadimo nazaj na mesto, iz katerega smo jih izkopali. Postopek ponavljamo dokler jih ne zasadimo na stalno mesto, potrebno pa jih je seveda tudi okopavati, pleti, zalivati in gnojiti. Na ta način bomo pomladitev žive meje izvedli še pred zasaditvijo in poskrbeli za močno rast in gosto razraščenost.

Običajno velja, da je najlažja pot tudi najhitrejša, vendar je v primeru vrtnarskih opravil pogosto drugače. Urejanje žive meje namreč ne pomeni le rednega striženja, temveč predvsem vzgojo rastlin, enakomerno in gosto raščenih vse od tal, kajti le tako se bo naša živa meja ponašala z lepim izgledom, ki bo obenem služil tudi svojemu namenu. Prav zato se vložek v vzgojo lastnih sadik v večini primerov še kako obrestuje, pa čeprav to pomeni, da bo pot do meje nekaj let daljša.