Obrezovanje žive meje: Ljubljana in urbani prostor imata posebne zahteve
Žive meje so nadvse priljubljene, vendar je v urbanem okolju zaradi prostorske utesnjenosti potreben temeljit premislek o tem, kaj želimo doseči z njihovo zasaditvijo. Od tega je namreč odvisno, za katere rastline se bomo odločili in kako pogosto bo striženje žive meje. Dandanes večinoma ne moremo več imeti neomejeno rastočih drevnin, temveč se odločamo predvsem za strižene, le redko prosto rastoče, pri čemer je osrednji razlog ta, da želimo zelenje, ugodnega vpliva na človeško razpoloženje, vključiti v svoje bivalno ali delovno okolje.
Žive meje ločimo glede na uporabnost
Najpogostejši vzrok za zasaditev drevnin v obliki žive meje je želja po pregradi, ki bi drugim ljudem in večjim živalim onemogočila dostop na naš vrt. Kadar razpolagamo z večjim prostorom, je pred zasaditvijo rastlin, ki nam narekujejo, kakšno naj bo obrezovanje žive meje, dobro vedeti, kaj pravzaprav sploh želimo doseči tako v prostorskem kot oblikovnem smislu. Kajti zemljišče je potrebno razčleniti in obenem sestaviti v delujočo celoto, kar moramo navsezadnje početi tekom vseh let nege, v katero prištevamo tudi obrezovanje grmovnic ter urejanje žive meje.
Ograja – najpogostejši razlog za zasaditev meje
Zasebnost je temeljni dejavnik, zaradi katerega se odločamo za živo mejo, vendar ta prostor ograjuje le, če je dovolj gosto razraščena in trdna, kar dosežemo s počasnim spuščanjem rastlin navzgor. Pomembno je tudi redno obrezovanje žive meje; liguster, pušpan, lovorikovec, zimzeleni češmin, gaber, bukev, divja češnja, navadna smreka, klek, neprave ciprese, tisa, forsitije in številne druge drevnine so za to najustreznejše. Pri zasaditvi je potrebno upoštevati pravo razdaljo – idealno je, če tekom enega metra zasadimo tri drevnine. Vendar gre za proces, ki traja od dveh do petih let, odvisno od izbire samih drevnin. Običajna višina ograje je višina človeka, medtem ko je meja višja le izjemoma, predvsem kadar želimo pred pogledi skriti določene objekte. Sicer velja, da je tovrstno urejanje žive meje najpogostejše ob cestah, sprehajalnih poteh in industrijskih objektih, pred katerimi se želimo zavarovati tako vizualno kot zvočno.
Obrezovanje žive meje v obliko zavese
V naseljih se želimo ograditi pred hrupom, v industrijskih predelih pred odlagališči in v ruralnem svetu od gnojišč. Takrat se odločimo za obrezovanje grmovnic v obliko zavese, ki je najučinkovitejša, toliko bolj, če jo vzgojimo v kombinaciji z drevesi, kajti grmovnice poskrbijo za gostoto, medtem ko drevesne krošnje mejo dvignejo v višino. Vendar je slaba stran zaves ta, da zanje potrebujemo precej prostora. Minimalna širina je namreč dva metra, priporočljiva vsaj štiri metre, a je najbolje, če imamo možnost zasaditve drevnin na desetih metrih širine. Za vzgojo zavese so sicer primerne medvejke, forsitije, vajgelije, dren, leska, črni trn, nizko metličevje in druge rastline.
Obroba v obliki žive meje
V mestnih parkih, denimo, živa meja ne predstavlja le zamejitve, temveč je v prvi vrsti oblikovna prvina, s katero nekaj povemo, obenem pa z njo razčlenimo prostor. Dobra izbira za to so pušpani, rožmarin, sivka, nizke trave in pelin, vendar gre za, kar se rasti tiče, zahtevne drevnine in obenem rastline z omejeno življenjsko dobo. Okopavanje in zalivanje, tudi redno ter pravilno obrezovanje žive meje, so v tem primeru toliko bolj pomembni. Če se odločimo za vrtnice, je potrebno upoštevati še, da te potrebujejo škropljenje proti boleznim in škodljivcem.
Urejanje žive meje v kombinaciji z gradbenimi materiali
Tovrstne meje imenujemo kar delno žive, saj živijo v skladu z menjavo letnih časov. Gre za dokaj pogoste meje, ker z njimi dobimo povsem neprehodno pregrado, ki za razliko od golih gradbenih materialov niso dolgočasne in mrtve. Je pa nekoliko zahtevnejše obrezovanje žive meje – liguster, vrtnice, bršljan in celo mah so najprimernejši – potrebno vzeti v zakup, saj nas beton oziroma drugi materiali pri delu lahko ovirajo.
Meja kot samostojna oblikovna prvina
Čeprav danes le redko srečamo meje z umetniško vrednostjo, je bilo tovrstno urejanje žive meje v preteklosti, še posebno v času baroka, izjemno pogosto. Srečamo jih še danes po vseh Evropi, predvsem okoli gradov. Za razliko od prej naštetih, te običajno presegajo višino človeka, saj je njihov smisel ustvarjanje blodnjakov, ki so nekoč predstavljali vir zabave. Za ta namen so najprimernejši bukev, lipa ali gaber, živa meja pa v tem primeru terja zares natančno in zahtevno skrb.
Gre torej za raznolike, v marsikaterem primeru tudi umetelne zasaditve drevnin, medtem ko striženje žive meje, če le želimo urejen izgled, opravljamo pogosto, v razmaku le nekaj tednov. A vendar velja, da z urejanjem in velikostjo ne gre pretiravati. Najbolje je slediti nadvse preprostemu pravilu: meja naj bo tam, kjer je zares potrebna.
